Chemoreception

The Chemoreception je kakovost zaznavanja vonja in okusa in prek hemoreceptorjev registrira kemične snovi v zraku. Kemosenzorji merijo na primer delni tlak kisika in sprožijo dihanje, da se izognemo hipoksiji. Pri bolnikih z MCS (minimalna raven zavesti) je kemorecepcija oslabljena.

Kaj je kemorecepcija?

Skupaj z interocepcijo tvori celost človeškega zaznavnega sistema. V medicini je eksterocepcija zaznavanje zunanjih dražljajev. Zaznavni sistemi za to vrsto dojemanja so občutek vida, občutek sluha, občutek dotika ter čutek vonja in okusa.

Vonj in okus sta med predelavo tesno povezana in se delno prekrivata. Različne zaznavne lastnosti igrajo vlogo pri vonju in okusu. Kemorecepcija je včasih najpomembnejša kakovost dojemanja na tem področju. To je fiziološki postopek, ki kemične signale iz okolja veže na kemoreceptorje čuta in okusa. Na primer, prisotnost določene molekule lahko sproži vezavo.

Kemoreceptorji dražljaje pretvorijo v akcijski potencial in jim omogočijo dostop do centralnega živčnega sistema. Kemoreceptorji se nahajajo v sluznici nosu, pa tudi v ustni sluznici. Specializirani so za zaznavanje kemikalij v zraku ali tekočini, ki so raztopljene v tekočini, in nenazadnje uravnavajo dihanje.

Ljudje imajo okoli 320 različnih hemoreceptorjev. Živali z ostrim vonjem imajo kemoreceptorje za več kot 1000 različnih kemijskih molekul.

Funkcija in naloga

Kemorceptorji ščitijo ljudi pred kemičnimi snovmi v zraku in tekočinah. Sodelujejo tudi pri uravnavanju dihanja, prilagajanju žilnega tona in uravnavanju kislinsko-baznega ravnovesja.

Medicina razlikuje kemorecepcijo glede na zaznavanje s strani centralnih kemoceptorjev in senzoričnih vtisov od perifernih kemoceptorjev. Centralni hemoreceptorji se nahajajo v obtočnem središču možganskega stebla (Formatio reticularis) in merijo pH vrednost in delni tlak CO2 v možganski vodi. Periferni kemoreceptorji se nahajajo v glomeri karotica in glomera aortica. Vaša odgovornost je občutljivost za protone pH vrednosti, za kalij, delni tlak O2 in delni tlak CO2.

Vsi periferni hemoreceptorji imajo izrazito visoko občutljivost za kisik. Ko parcialni tlak O2 pade pod tako imenovani prag O2 110 mm Hg, vzbudijo aferentne živce dihalnega centra in uravnavajo vitalno dihanje, da preprečijo hipoksijo.

Periferni hemoreceptorji so del glomusnih celic in predstavljajo grozde žil, ki se preko stranskih vej sosednjih arterij oskrbujejo s krvjo. Ta pretok krvi jih naredi enega izmed organov z najboljšo oskrbo s krvjo. V povezavi s perifernimi hemoreceptorji se razlikuje med glomusnimi celicami tipa I in tipa II. Te celice so nameščene dvostransko na sekciji delitve skupne karotidne arterije in v aorti glomus aorticum. Iz tega območja segajo do dekstra arteria subclavia. Podatki o hipoksiji potujejo kot impulzi do vagusnega živca in preko glosofaringealnega živca dosežejo dihalni center. V dihalnem centru se dihanje začne na podlagi teh informacij.

Kemosenzorji se poleg sprožilnega območja kemoreceptorjev na dnu četrtega prekata v območju postreme nahajajo v sluznici prebavil. Ti senzorji igrajo pomembno vlogo pri refleksnem bruhanju. Senzorji so občutljivi na snovi, kot so bakterijski toksini, emetin, visoko koncentrirana fiziološka raztopina in bakrov sulfat. Čeprav so kemosenzorji odgovorni predvsem za interocepcijo v smislu kemičnega merjenja tekočin in plinov v lastnem telesu, ljudi ščitijo tudi v smislu ekskrocepcije pred uživanjem določenih snovi od zunaj.

Tu lahko najdete svoja zdravila

Bolezni in bolezni

Med boleznimi, povezanimi s kemorecepcijo, je poseben položaj večkratna kemična intoleranca. To je simptom z močno nestrpnostjo za hlapne kemikalije, kot so dišave, cigaretni dim, topila ali izpušni plini. Dolgo se je razpravljalo, ali je treba bolezen pripisati psihosomatiki ali toksikologiji. Po zadnjih raziskavah gre za večfaktorsko motnjo z vidika obeh področij.

Prizadetimi za MCS vplivajo zlasti utrujenost, izčrpanost, težave z koncentracijo, glavoboli in pekoče oči. Poleg tega jih pogosto muči izguba spomina, zasoplost, omotica ali pritožbe na lokomotornem sistemu. Pojavijo se lahko tudi prebavne pritožbe in dermatološke težave.

O domnevnih vzrokih bolezni je bilo predstavljenih več teorij. Ena od teh teorij navaja, da je nestrpnost posledica delovnih ali okoljskih odnosov in je morda podvržena genetski vpletenosti. Zastrupitev, okvarjene živčne in hormonske funkcije ali težave z dihanjem in znižanje praga živčnega sprožilca bi morali igrati vzročno vlogo. Kemični sprožilci poleg topil vključujejo pesticide, kovine in produkte izgorevanja.

Druge teorije predpostavljajo začetno izpostavljenost nevrotoksičnim onesnaževalcem, kar je povezano z nespecifičnimi simptomi nevrotoksične zastrupitve. Po tej prvi izpostavljenosti so učinki reverzibilni, vendar lahko v primeru dodatnih stresorjev ali pri občutljivih ljudeh začetna izpostavljenost preide v kronično obliko.

Tretja teorija nestrpnost ocenjuje kot čisto psihično motnjo in jo povezuje z depresijo, nevrozami ali kemofobijo.

Poleg te bolezni imajo vlogo predvsem pritožbe ali celo neuspeh kemorecepcije predvsem v povezavi s prevodnimi živčnimi trakti in obdelovalnimi predeli možganov. V primeru lezij na vpletenih območjih osrednjega živčevja lahko pride do močne disregulacije, ki med drugim vpliva na dihanje in kislinsko-bazno ravnovesje. Kot del avtonomnega živčnega sistema je dihalni center manj ranljiv za nevrološke bolezni, kot je multipla skleroza, kot za možganske kapi, ishemijo ali z njimi povezane pojave.