izločanje

Pod izločanje zdravnik razume sproščanje nekaterih presnovnih produktov v okolje. Brez izločanja bi bilo ravnovesje v presnovi moteno in lahko pride do zastrupitve s presnovnimi produkti, kot je amoniak. Moteno izločanje se pojavi na primer v skupini shranjevalnih bolezni.

Kaj je izločanje?

Izločanje je izločanje neželenih ali neuporabnih produktov presnove. Defekcija in izločanje raztopljenih komponent ter sproščanje plinastih sestavin spadajo pod izraz izločanja. Med defekacijo se neprebavljive sestavine hrane izločajo, raztopljene komponente pa skozi urin zapustijo telo z urinom. Produkti teh dveh različic izločanja skupaj imenujemo iztrebki. Plini in dihalni plini, ki se rektalno oddajajo zaradi nadutosti, se lahko štejejo tudi za izločanje.

V človeškem organizmu je na voljo šest različnih poti izločanja: pljuča, koža, ledvice, jetra, debelo črevo in mlečna žleza. V ožjem smislu pa v izločanje vključujejo le defekacijo in nadutost.

Izločanje poteka ne le v človeškem in živalskem organizmu, temveč tudi v rastlinskem organizmu. Praviloma ta izločanje poteka po posebnih poteh in se nanaša na izločanje vseh škodljivih snovi za rastlinski organizem.

Funkcija in naloga

Med izločanjem se na splošno izločijo vsi presnovni produkti, ki motijo ​​metabolično ravnovesje. V ta namen je treba iz človeškega organizma izločiti vse presnovne produkte, ki vsebujejo dušik. Za ljudi so izločki predvsem trdni, tekoči ali plinasti proizvodi, ki vsebujejo dušik in lahko uravnotežijo presnovo.

Pri presnovi aminokislin in presnovi nukleinske kisline je amonijak najpomembnejši odpadni proizvod. Pri večini živali se ta amoniak najprej pretvori v sečnino ali sečno kislino, saj bi bila snov v svoji prvotni obliki strupena za organizem. To še posebej velja za živa bitja na kopnem. Ker je sečno kislino v vodi težko raztapljati, se izloča kot kristalna snov ali pa pastozna snov z izločki. Za razliko od sečne kisline sečnina je v vodi topna in je najpomembnejši produkt izločanja vretenčarjev. Ko sečnina obogati, se osmotski tlak v organizmu poveča. Zato je treba večje količine sečnine najprej raztopiti v vodi.

Večina kopenskih vretenčarjev je sposobna koncentrirati svoj urin. Sečnina nastaja v vaših jetrih kot del sečninskega cikla, v katerem kot izhodni material igra ogljikov dioksid pomembno vlogo. Iz jeter sečnina doseže ledvice in od tam potuje do mehurja in zapusti telo. Amonij in kreatinin sta poleg amoniaka tudi snovi, ki se izločajo in jih človek v glavnem oddaja z urinom.

Spremljevalne snovi v izločanju so ponavadi voda in maziva, ki se selijo v izločke, zlasti med črevesnim prehodom. Poleg izločanja dušika je za človeško telo pomembno tudi izločanje soli. Za uravnavanje osmoze mora organizem izvajati selektivno izločanje soli in s tem prilagoditi koncentracijo soli. To selektivno izločanje poteka predvsem z urinom. V manjših količinah izločanje soli poteka tudi skozi znoj. Na ta način telo prepreči, da bi koncentracija raztopljenih snovi postala previsoka in ustvari prepustno vsebnost vode.

Na ta način izločanje služi mnogim ljudem. Razstrupljanje, osmoregulacija in nadzor kislinsko-baznega ravnovesja so med najpomembnejšimi, vendar izločanje v smislu znoja sodeluje tudi pri termoregulaciji.

Bolezni in bolezni

Vsaka bolezen izločanja lahko vpliva na bolezni. Na primer, v znojnih žlezah je lahko prisotna funkcionalna motnja in tako vodi v hiperhidrozo, hipohidrozo, anhidrozo, bromhidrozo ali kromhidrozo.

Hiperhidroza je prekomerna aktivnost znojnih žlez, ki je lahko kronična ali akutna. Bolezni možganov pogosto povzročajo takšno prekomerno delovanje. Še posebej, če je prekomerno potenje pretežno lokalno, je možen vzrok poškodbe določenih žlez z inervacijo.

Nasproten pojav se pojavi pri anhidrozi. Proizvodnja znoja se torej pri anhidrozi močno zmanjša. Ta vrsta pritožbe je ponavadi simptomatska in se zato pojavlja v okviru določene primarne bolezni, na primer spremljajoče tuberkuloze.

Pri bromhidrozi znoj prevzame nenormalno močan vonj, pri kromhidrozi pa spremeni barvo. Oba pojava se običajno nanašata na primarne bolezni, na primer sifilis.

Bolezni izločanja se lahko pojavijo tudi kot shranjevalne bolezni, na primer v primeru Wilsonove bolezni. S to boleznijo telo skladišči bakrene snovi v organih in s tem poškoduje jetra do ciroze. Skupina lizosomalnih shranjevalnih bolezni povzroči tudi moteno izločanje in je običajno povezana z encimskimi okvarami.

Presežek sečne kisline se na primer pojavi pri protinu. Vse bolezni ledvic, jeter in črevesja lahko prav tako privedejo do težav z izločanjem. Na enak način se simptomatska motnja izločanja pogosto pojavi pri boleznih živčnega sistema, ki jih povzroči nepravilnost živčnega sistema.