Kot Zaznava koraki zaznavanja, vključno z zaznavno vsebino, so znani. Zaznavanje torej vključuje nezavedne procese, kot sta filtriranje in vrednotenje dražljajev in zavestni procesi, kot sta klasifikacija in interpretacija zaznave. Motnje dojemanja imajo lahko psihične ali fizične vzroke.
Kakšna je percepcija?
Človeško dojemanje oblikujejo številni podprocesi. Čutne celice so prva stopnja zaznave. Stimuli iz zunanjega sveta ali iz lastnega telesa dosežejo te receptorje, se pretvorijo v akcijske potenciale in se preko aferentnih živčnih poti preselijo v centralni živčni sistem.
Niso vsi dražljaji predelani. Zaznava deluje s filtrirnimi sistemi, ki služijo kot zaščita pred dražljajno preobremenitvijo. Do človeške zavesti lahko pridejo le ustrezni dražljaji. V centralnem živčnem sistemu se dražljaji integrirajo, seštevajo, razvrščajo in razlagajo v zadnjem koraku.
Proces dojemanja zajema vse podstope človeškega procesa dojemanja. V širši definiciji se zaznavanje nanaša tudi na vsebino zaznave, ki je zaradi procesov ocenjevanja in filtriranja vedno subjektivna. Dojemanje določene situacije nikoli ne ustreza objektivnemu vtisu, temveč le subjektivnemu delnemu vidiku resničnosti. Zaznava začrta posamezne korake, ki omogočajo, da se ta delni vidik resničnosti pojavi v človeški zavesti.
Funkcija in naloga
Zaznave so sestavljene iz nezavednih procesov individualnega dojemanja ali obdelave informacij. Ti procesi ustvarjajo slike zaznanih vidikov v zavesti posameznika. Zaznavanje tako privede do neprostovoljnega in nezavednega načina izbire, strukturiranja in razvrščanja zaznav. Zaznavanje tako ustreza selektivno-subjektivnemu popisu situacij v zunanjem okolju.
Skupaj s subjektivno vsebino zaznave izraz opisuje nevrofiziološko osnovo čutne zaznave. Miselna obdelava dojemanja ustreza vzbujanju pozornosti, prepoznavanju, presojanju in podrejanju v smislu spoznanja. Zaznavanje vključuje tudi nezavedne in čustvene procese med procesiranjem percepcije, ki jih lahko povzamemo po konceptu občutka.
Kot izraz je bila percepcija prvič uporabljena v Stoi, da označuje jasno in nezmotljivo zaznavanje. René Descartes je izraz prevzel kot perceptio ab imaginatione et a sensibus in z njim pomeni dojemanje s pomočjo domišljije in čutov. Izraz je skoval empirizem in senzualizem in je v najširšem pomenu ustrezal čutnemu zaznavanju. George Berkeley je skoval idejo "Biti, je zaznavati" in s tem povezal življenje s konceptom percepcije. Gottfried Wilhelm Leibniz je prvi uporabil izraz majhne percepcije, ki se pojavi pod pragom zavesti. Za Immanuela Kanta je bila percepcija pod oblika ideje, ki je spremenila subjektivno stanje posameznika. Z Johannom Friedrichom Herbartom je koncept dojemanja doživel prelomnico, saj se je nanašal na absorpcijo tistega, kar je bilo čutno zaznano.
V današnjem razumevanju zaznavanje na eni strani vključuje verigo zaznavanja in je tako sestavljeno iz prihajajočega dražljaja, transdukcije, obdelave, zaznavanja, prepoznavanja in dejanja. Po drugi strani pa današnji izraz vključuje tudi spoznanje tega, kar je zaznano in tako vključuje tudi učinke filtrov, odvisnost od konteksta in vpliv izkušenj.
V biološkem smislu zaznavanje ustreza sprejemu in obdelavi čutnih informacij in dražljajev, pa tudi obdelavi in interpretaciji teh dražljajev. Čutne dražljaje zaznamo šele, ko doživijo kognitivno subjektivno obdelavo.
Tu lahko najdete svoja zdravila
➔ Zdravila za motnje vida in očesne težaveBolezni in bolezni
Zaznavanje je klinično pomembno le, če je patološko spremenjeno. Takšna sprememba je lahko posledica fizioloških vzrokov, pa tudi čisto psiholoških vzrokov. Pri psiholoških vzrokih govorimo o izkrivljeni percepciji. Bolezni, kot sta paranoja in depresija, so značilne za eno od teh.
Ker zaznavo oblikujejo subjektivni filtri, lahko psihološki vzrok za patološke zaznave, na primer, ustreza travmatični izkušnji. Stimuli se filtrirajo in interpretirajo na podlagi predhodnih izkušenj. Izkrivljanje percepcije lahko torej ustreza na primer zelo pesimističnemu pogledu na svet, ki predvsem omogoča, da slabi vtisi iz resničnosti preidejo v zavest zadevne osebe in tako spodbujajo depresijo.
Govorimo o izkrivljanju percepcije takoj, ko se subjektivna percepcija posameznika izjemno razlikuje od objektivno prisotne resničnosti. Napačno zaznavanje na primer zaznamuje klinične slike, kot je anoreksija.
Po drugi strani so fiziološki vzroki za moteno zaznavanje predvsem nevrološke motnje ali bolezni. Kot prvi primer zaznave so senzorične celice povezane z osrednjim živčnim sistemom preko aferentnih živcev. Če se med travmo, tumorsko boleznijo, vnetjem ali degeneracijo poškodujejo ti aferentni živčni trakti, lahko pride do nenormalnih občutkov. Takšno nelagodje na koži lahko na primer ustreza motenemu občutku mraza in vročine ali občutku otrplosti.
Lezije v možganih lahko poleg lezij aferentnih poti motijo tudi predelavo dražljajev. Takšne lezije so lahko na primer bolezni, kot je multipla skleroza. Stroki ali tumorji v centralnem živčnem sistemu lahko tudi spremenijo percepcijo ali celo onemogočijo.
Motnje fiziološke zaznave se včasih pojavijo tudi po uživanju drog. Nekatera zdravila na primer vsebujejo snovi, ki lahko delujejo kot nevrotransmiterji. Halucinacije različnih senzoričnih sistemov so torej lahko povezane z uporabo drog.
Vzroki za moteno zaznavanje so lahko zato različni in vedno zahtevajo medicinsko pojasnilo. Med tem pojasnilom najprej ugotovimo, ali moteno zaznavanje temelji na fizičnem ali psihološkem vzroku.
