Nevrofiziološka konvergenca

Nevroni so v človeškem organizmu organizirani v mrežni obliki. V njem so o tem nevrofiziološka konvergenca medsebojno povezani. Nevron prejema vhode od različnih drugih nevronov in jih vsote povzame. Poškodba možganov z motnjami nevronske povezanosti moti to načelo konvergence.

Kaj je nevrofiziološka konvergenca?

Nevroni so v človeškem organizmu organizirani v mrežni obliki. Med seboj so povezani z nevrofiziološko konvergenco.

V nevrofiziologiji konvergenca ustreza spajanju nevronskih vzbujevalnih linij. Vsako nevronsko mrežo sestavlja določeno število nevronov, ki so povezani. V živčnem sistemu funkcionalno tvorijo enoto. Vezje nevronov ima več vhodov in ima hkrati samo en izhod.

Nevron ustvari akcijski potencial le, če vsota vhodnih signalov preseže vrednost praga. Ta akcijski potencial se pojavi v začetnem elementu na hlevu aksonov živčne celice in potuje vzdolž ustreznega aksona. Akcijski potencial ali niz akcijskih potencialov ustreza primarnemu izhodnemu signalu vsake nevronske komunikacije. Akcijski potenciali v kvantih oddajnika se izvajajo samo v biokemijskih sinapsah in nato ustrezajo sekundarnim signalom.

Združevanje več vstopov vzbujanja nevronov v en izhod ustreza nevrofiziološki konvergenci. Omogoča le dodajanje vzburjenja nad vnaprej določeno mejno vrednost, kar ustvarja akcijski potencial. Pogosto v povezavi s tehnologijo vezja možganov tudi Povezljivost govor. V najširšem smislu konvergenca pomeni, da se lahko različni signali iz različnih nevronov dovajajo do nevrona preko njegovih dendritov.

Izraz konvergenca se uporablja tudi v oftalmologiji.

Funkcija in naloga

Nevroni so posamezni električni elementi človeškega organizma. Tako kot posamezne komponente v elektrotehniki morajo biti tudi električne sestavine v človeškem organizmu, da lahko delujejo in delujejo, med seboj natančno povezane. Povezanost nevronov omogoča nevrofiziološko konvergenco.

Živčni sistem vsega živega ne vsebuje samo živčnih celic, temveč tudi glialne celice in ima specifično okolje. Med nevroni obstajajo povezovalne sinapse. Te sinapse ustrezajo povezovalni točki in s tem vozliščam v nevrovronskem omrežju. Vendar so nevroni povezani tudi z glialnimi celicami in si kemično in električno izmenjujejo z njimi. Ta izmenjava spremeni ponderiranje signalov. Zaradi tega se glialne celice včasih imenujejo upravljavci in organizatorji centralnega živčnega sistema.

Številni vhodi nevronov so povezani na en izhod. Pri nevrofiziološki konvergenci se vhodni signali posameznih vhodov seštevajo s pražno vrednostjo, kar omogoča nevronu, da na svojem potovanju od enega izhoda pošlje akcijski potencial ali vrsto akcijskih potencialov.

Povezanost vodi do nevrofiziološke konvergence, ta konvergenca pa povzroča primarne izhodne signale živčnega sistema. Aksoni nevronov so močno razvejani. Na ta način se signal iz enega samega nevrona prenaša na številne druge nevrone. Temu odnosu pravimo tudi nevrofiziološka razhajanja. Hkrati nevron sprejema signale številnih drugih nevronov preko dendritov in tako deluje s konvergenco. Načela razhajanja in konvergence sta bistvena osnovna načela nevronske mreže in tako igrata tudi vlogo pri učni sposobnosti nevronskih mrež.

Tu lahko najdete svoja zdravila

➔ Zdravila za parestezijo in motnje krvnega obtoka

Bolezni in bolezni

Nevronska konvergenca je v bistvu odvisna od povezljivosti nevronov. Če je poškodovana nevronska mreža v možganih, je ta povezanost in z njo nevrofiziološka konvergenca motena. Poškodbe nevronske mreže lahko pripišemo različnim vzrokom. Vezja v možganih in živčnem sistemu so izjemno natančna, kar zahteva zapleteno in nedotaknjeno strukturo. Nepravilnosti ali nepravilnosti v sistemu se v določeni meri samodejno izravnajo. Po dejanski poškodbi možganske strukture pride do resnih motenj, ki jih ni več mogoče prestreči. Električno in biokemično omrežje izgublja povezljivost. Rezultat so nevrološke ali psihiatrične bolezni.

Lokacija in vrsta škode sta določila motnje, ki se pojavljajo. Ker je veliko struktur živčnih celic zahvaljujoč povezljivosti in konvergenci vključenih v veliko število posameznih funkcij, ima lahko lokalna poškodba nevronske mreže tudi velike posledice z daljnosežnimi kliničnimi simptomi. Včasih je najpogostejši vzrok poškodbe možganov slab pretok krvi. Možgani delujejo neprestano in zaradi tega imajo organi največjo energijsko potrebo. Prekinitev oskrbe s krvjo ustreza tako prekinitvi oskrbe s hranili in kisikom.

Neustrezen pretok krvi lahko pripišemo na primer srčnim palpitacijam ali hipoglikemiji. Občasno pa možganski tumorji povzročijo tudi patološko spremembo krvnih žil.Enako velja za mehanske poškodbe v nesrečah, po krvavitvah v možganih in pri vnetju. Motnje v prenosu signala med živčnimi celicami so pogosto razlog za moteno delovanje možganov. V nekaterih primerih so pred takšnimi motnjami nepravilnosti v presnovni aktivnosti živčnih celic.

Vendar so možganske okvare lahko posledica tudi genetskih dejavnikov, na primer dedne bolezni, ki poslabšajo presnovo živčnih celic in tako povzročijo, da se v možganih naberejo nekatere snovi.

Zunanji vplivi, kot so bakterije, virusi ali toksini, lahko vplivajo tudi na nevronsko mrežo in njena vezja. Na primer, zastrupitev z živim srebrom lahko povzroči izgubo spomina ali tresenje mišic.

Vendar je pacientov imunski sistem odgovoren tudi za številne motnje konvergence in razhajanja. Pri avtoimunski bolezni multipla skleroza imunski sistem določi nekatere celice centralnega živčnega sistema kot tuje in jih napade. Nastalo vnetje delno uniči povezanost, na kateri temelji konvergenca.