infuzija

Pod enim infuzija človek razume vnos tekočine v človeško telo tako, da obide prebavni sistem ("parenteralno"), običajno v veno. Pot za dostop preko infuzije je izbrana bodisi zato, ker zadevne snovi ni mogoče uporabiti drugače, bodisi zaradi dejavnikov, ki vplivajo na pacienta, npr. B. motnja požiranja.

Kaj je infuzija?

Iz enega infuzija eden govori, ko dobava traja dlje časa. Medtem ko bolnik sedi ali leži, se zadevna snov daje pod gravitacijskim nadzorom prek infuzijske steklenice ali preko mehanske infuzijske črpalke.

To je treba razlikovati od injekcije, pri kateri se učinkovina v kratkem času vnese v bolnikovo telo, na primer s pomočjo mišične moči, tako da pritisne na bat injekcijske brizge.

Za infundiranje je večinoma izbran intravenski dostop, tj. Tekočina se vnese neposredno v žilo. Drugi pogosti pristopi so subkutana (pod kožo) ali intraosna (v medularno votlino kosti) infuzija.

Funkcija, učinek in cilji

A infuzija tekočine je potrebno, kadar absorpcija skozi prebavila ni mogoča. To je lahko posledica dejstva, da zadevna snov načeloma ni primerna za absorpcijo skozi sluznico.

Drugi razlog je lahko ta, da zadevni bolnik zaradi svoje bolezni ne more na tak način jemati zdravila, ki ga je načeloma mogoče zaužiti. Najpogostejša pot za infuzijo je intravenska pot, pri kateri se tekočina vnese v veno, ki jo odnese v srce in od tam po telesu.

Infuzijo lahko dajemo bodisi skozi kovinsko kanilo bodisi skozi prožno vensko kanilo, vstavljeno v površinsko veno, običajno v roko ali roko. Če dajemo zdravila, ki te površinske žile zlahka dražijo, ali če ni mogoče najti primerne vene, je infuzija lahko v eno od osrednjih žil v vratu, pod ključno mrežo ali v dimljah.

Nato se govori o centralnem venskem katetru (CVC). Posebna oblika je pristaniški kateter, v katerega je kirurško vstavljena cev v osrednjo veno, ki je povezana s komoro, ki je implantirana pod kožo. S prebadanjem kože in membrane na tej komori s posebno iglo se bolnik zlahka znova in znova infundira skozi centralni venski dostop. Takšen portni kateter se uporablja z. B. pogosto za infundiranje zdravil za kemoterapijo pri bolnikih z rakom.

Za nekatere namene, kot so B. Za infundiranje tekočine pri bolnikih, ki ne morejo piti dovolj, lahko izberemo pot podkožne infuzije. V maščobno tkivo pod kožo se vstavi fina igla. Prednost te metode je, da ni treba najti vene. Pomanjkljivost je, da se podkožno maščobno tkivo le počasi absorbira v žilni sistem in da nekatera zdravila niso primerna za tako podkožno infuzijo.

V nujnih primerih, ko je potrebno parenteralno zdravljenje z zdravili, vendar žile ni mogoče najti, lahko intraozno infuzijo damo tudi z močno iglo v votlino kostnega mozga, npr. B. se uvede spodnja kost noge.

Tveganja in nevarnosti

A infuzija nosi različna tveganja. Če zrak slučajno pride v žilni sistem, lahko to povzroči življenjsko nevarno zračno embolijo. Obstaja tudi tveganje, če na ta način dajemo tekočine, ki niso primerne za intravensko infuzijo.

Navsezadnje lahko vsaka snov, vnesena v telo, sproži alergijo, kar je lahko še posebej izrazito s parenteralno infuzijo. Če luka zdrsne iz vene, lahko infuzija namesto v veno pride v okoliško tkivo, kar lahko z nekaterimi zdravili povzroči hudo poškodbo mehkega tkiva.

Končno se lahko pojavijo zapleti pri ustvarjanju dostopa. Tipična komplikacija pri ustvarjanju CVC za infuzijo je na primer poškodba pljuč z igle za punkcijo, ki lahko privede do pljučnega kolapsa ("pnevmotoraks").